Ženski pogled na življenje v Dubaju (po treh mesecih)

Sedaj sva z Nejcem skupaj v Dubaju že dobre tri mesece. In prišla sva ravno pred poletjem, tako da sedaj “uživava” pravo Dubajsko poletje. Normalno, saj živimo v puščavi. Temperature se čez dan povzpnejo preko 40 stopinj zlahka.  Pa še vlaga narašča. Prav tako temperature. In vse skupaj se bo samo še stopnjevalo... Vsi naju sprašujejo: “ Kako zdržita? A je fuul vroče?”. Moram rečt, da sta se najini brhki telesci kar nekako navadili na vsesplošno vročino in da je kar za zdržat. Sicer je pa res, da zunaj preživiva le po par minut na enkrat. Iz službe do avta (klima), iz avta v najino stavbo (klima). Ali pa iz avta v trgovino (klima). Ok, pozabila sem na Nejca, ki službeno kar dosti časa preživi zunaj na vročini. Ampak v najinem privat življenju mislim… Zunaj se pač trenutno ne sprehajava.

Pravzaprav komaj čakava da bo poletje mimo, da lahko začneva uživati lepote in prednosti Dubaja tudi na zunanjih površinah. Sama delam blizu Safa Parka (to je kot bi rekel Tivoli), tako da kakšno poslužbeno tekanje po parku ali okoli njega definitivno ne bo izključeno (proga je iz tartana). Sicer pa imajo tudi ob plaži (Jumeirah Public Beach) narejeno traso za rolarje (asfalt) in za tekače (tartan). Z Nejcem sva se odločila, da greva na Dubajski Maraton, ki bo 25.1.2015. Tako da imava še čas za “natrenirati”. Seveda bova šla na 10 km. =) Največji izziv za naju pa bo po mojm zgodnja ura, saj je štart že ob 7:15. Tako da bova mogla vstat najmanj dve uri prej?! Nejc, midva to resno?! Pričakovana temperatura na štartu je od 10 do 15 stopinj!! No, kakor koli.. Štartnina je 75 USD (to je cca. 55 EUR), kar ni tako malo (Ljubljanska 10ka = 30 EUR). Prejmemo pa Adidasovo Climacool uradno tekaško majico, medaljo in certifikat (ki si ga lahko sprintas), me pa zanima, če dobimo še kaj. =)

Sicer imava pa prav super Slovensko družbo tu “dol”. Ne vem kako to, ampak prav vsi so super. =P Ni nikogar, ki bi izstopal, da ne bi bil družaben. Verjetno imamo veliko skupnega in smo “ISTI”, zato se tudi z vsemi res dobro razumeva. Pred kakim tednom sva organizirala skupinski Bowling (5 parov) in seveda so morali moški priznati poraz! Morš mislt! =) Svojo žalost so utopili v pivu, h kateremu smo se mogli zapeljati 20 minut stran. Ja, bowlali smo v Shoping mallu, kjer pa se alkohola ne da dobiti.

Sicer moram pa priznati, da kar pogrešam Slovenijo. Če dobro pomislim in sem povsem odkrita, pogrešam v bistvu samo mojega 4 letnega nečaka, ki mi je ukradel srce. Dejstvo, da me ni ob njem, ko odrašča in se razvija iz fantka v fanta me včasih res potre. Celotno komunikacijo preko Skypa še ne razume čisto dobro. Pa še ful mu je nerodno pred kamero. Za družino in prijatelje vem, da so že odrasli =) in smo normalno na vezi, tako da to se da zdržat. Čeprav mi njihova bližina vseeno manjka. No, pa moram še povedati, da pogrešam tudi rutino, ki sem jo imela v Sloveniji (služba, Šmarna, odbojka, kavice, podaljšani vikendi z babami, izletki…). No, ne toliko pogrešam, kot stalno primerjam z življenjem v Dubaju. In na momente bi si želela biti raje v Sloveniji. Samo z Nejcem veva, zakaj sva prišla in kmalu se bom navadila na novo rutino in prejšnja rutina bo le se spomin in preteklost. Nejc se mi zdi, da s tem nima težav. J Moški so drugačni, ženske smo le vseeno malo bolj navezane na družino in prijatelje…

Začetek je bil res težek. Vsi začetki so težki in z Nejcem sva ponosna en na drugega, da sva imela pogum, da se podava v neznano! Vesela sva, da imava en drugega, da se imava rada in da si pomagava in stojiva ob strani v dobrem in v slabem. Kar se mene tiče je to super nalednja stopnička v najinem skupnem življenju.