Kot dijak nikoli nisem pomislil, da bi zapustil to prelepo Slovenijo. Zakaj le? Imam prijatelje, družino, delam preko študentskega servisa (dobro zaslužim), študiram in imam se enostavno lepo. Nikoli nisem niti pomislil, da bi šel na študentsko izmenjavo. Ne vem za kaj ampak enostavno se mi je zdelo to brez veze.
S prijateljem s katerim sva bila kot "rit in srajca" sva se nekega večera pogovarjala in vprašal me je, če se vidim v prihodnosti v Sloveniji. Odgovor je bil: "Seveda, kaj mi tukaj manjka?!". Dejal je, da sam razmišlja o odhodu v Ameriko, da bi tam končal študij. Podpiram, seveda.
Prišel je dan, ko je odšel za pol leta v ZDA. Pol leta je hitro minilo in že je bil nazaj v Sloveniji. Žal s slabo novico in sicer, da se zelo kmalu ponovno vrača v oni svet. Nič, objem in slovo, čaaaaaau!
Danes je minilo od tega že skoraj tri leta od kar je v Ameriki! Čas hitro beži! Pripoveduje nam kakšno je življenje tam čez lužo. Ljudje so sproščeni, odprti, zanimivi popolnoma drugačni kot v Sloveniji.
Med tem časom, ko je bila moja "srajca" v Ameriki sem jaz spoznal Uršo. Z Uršo sva danes neločljiv par, ki je skupaj doživel že marsikaj. Med tem časom sem se zaposlil na fakulteti za strojništvo v Ljubljani in kasneje tam tudi diplomiral. Urša pa je že bila zaposlena kot javni uslužbenec.
Z Uršo sva začela razmišljati o skupnem bivanju. Sam nisem pristaš najemnega stanovanja zato sva pomislila na nakup manjšega stanovanja. Pregledal sem vse ponudbe na spletu in opazil, da razlike med nakupom majhnega stanovanja v okolici Ljubljane in gradnji nove hiše praktično ni (cenovno). Seveda parcelo na kateri bi zidala imava. Pregledava vse možne ponudnike hiš na trgu in se odločiva za dva. Določeno finančno strukturo sva imela vendar vseeno brez kredita pa žal ne gre. Na vrsti je bila analiza bank katere ponujajo kredite. Ste vedeli, da imamo več kot 15 bank? No sama sva odšla na 14 bank in vsem zastavljala povsem enaka vprašanja (zato, da sva lahko naredila podrobno analizo).
Seveda, ker nisva tajkuna in ker nisva otroka znanih Slovencev so pogoji za odobritev kredita oderuški, ne življenjski, nerealni. Sklep? V p**** sva! Kredit bi pri nekaterih bankah dobila ampak so obresti tako velike, da bi 30 let odplačevala kredit v velikosti ene slabe plače. Ne bom omenjal odobrenih tajkunskih kreditov v preteklosti, ker se mi naježijo kocine! Torej ni nobenih olajševalnih okoliščin za mlade, mlade družine ali katerekoli druge pomoči s strani države za ureditev bivanja.
Okoliščine so naju z Uršo pripeljale do dela z različnimi državnimi službami, različnimi organi, različnimi ljudmi. Kaj sva spoznala? V večini so vsi neprijazni (so izjeme a redke), zagrenjeni, neizobraženi za delo, ki ga opravljajo, nesposobni. Vsi postopki, ki potekajo v javnih službah so dolgotrajni in ne profesionalni. Ste že kdaj potrebovali konkretno informacijo in so vas pošiljali od okenca do okenca, pokličite sem pokličite tja? Noben ne prevzame odgovornosti in ti ne pove tako kot je. Saj mogoče pa ne vedo kaj jih sprašuješ? Veliko slabih izkušenj pri sodelovanju z javnimi službami. Seveda sva srečala tudi strokovnjake, ki so nama takoj priskočili na pomoč in pomagali z nasveti!
Ob tem naj povem, da nisva pesimista in da na svet ne gledava s črne strani, sva realista, ki govorita iz lastnih izkušenj.
Druga večja zadeva, ki naju moti oziroma sedaj lahko rečem naju je motila je ta, da se v Sloveniji izobraženega kadra ne ceni. Sam sem najbolj alergičen, ko šef izusti "Veš časi so težki, bodi srečen, da imaš službo!". Kva? A to naj me motivira? Pošteno delam in glede na rezultate tudi dobro delam in vedno sem bil pripravljen delati več kot je potrebno! Sem tak tip človeka, da ne glede na izobrazbo, ki jo imam lahko poprimem za vsako delo, ki je na voljo. Ni me sram! V preteklosti sem montiral senčila v najhujših vremenskih pogojih (od -19 na Madžarskem do +44 v Portorožu), delal sem kot natakar, pretipkaval sem številke iz neskončnih listov v računalnik. Grožnje o težkih časih me ne ganejo, bom pa delal kaj drugega za manj denarja, ampak preživel bom! Urša je enaka oba imava visoke ambicije za katere sva pripravljena trdo delati. In tudi delava!
Misel o tujini se je sama prikradla na plano...kako pa delajo kje drugje kot v Sloveniji? "Srajca" je v Ameriki in je popolnoma zadovoljen in ne razmišlja o vrnitvi v Slovenijo. Kaj je zunaj drugače kot doma?!
Od majhnega sem vzgajan v okolju kjer velja pravilo: "Delaj dobro in pomagaj ostalim in tako se ti bo dobro nekoč povrnilo".
In res se je z Uršo sva dobila neverjetno priložnost...
Ni komentarjev:
Objavite komentar